Zapreš oči in v sebi počakaš na tisti občutek, ki napolni srce, razsvetli prostor in dvigne zavest, da vse v tebi zaživi. Moj je zvenel nekako tako: ”Majhna vasica, strnjene ulice, voda, potočki znotraj vasice, nekje v Italiji.” Seme je bilo posajeno.
Šla sva na pot. Kot olajševalno okoliščino naj omenim, da je Peter študiral logistiko 😉 jaz sem pa tista, ki njegove začrtane plane sproti spreminjam, ko se povsem spontano povežem s svojo intuicijo. Tega se je po vseh teh letih že povsem privadil 😊.
Grad na vrhu hriba: Duša zaigra
V daljavi zagledava grad, bolj ostanki gradu na vrhu hriba in duša zaigra, kot bi ji takšni prostori in kraji bili povsem domači. Sprejme naju prisrčna vasica. Polna potočkov, strnjenih ulic in še veliko več. V naju je prebudila zvedavost malega otroka, ko sva odkrivala prisrčne jaslice, postavljene po nepričakovanih kotičkih celotne vasice. Meni najlepša, ta iz kamnov.
Sledi obvezen postanek, prav za mojo dušo, kavica na sončku. Trenutek, ko se prav nastavim Svarožiču – bogu malega sonca, da me napolni s svetlobo in toploto.
Povzdigujeva se proti vrhu hriba, s čudovitimi pogledi in na pol poti med vasjo in gradom stoji nekdanji frančiškanski samostan sv. Giacoma, ki se prvič omenja leta 1262. Ob njem pa Varuh kraja, mogočni opazovalec skozi čas. Če bi drevesa govorila….
Pot vodi samo še proti gradu in ko prispeva do vrha, se ODPRE prostor, se ODPRE pogled, kot bi se iztrgal iz okov ujetosti. Odpre se srce in prepiha misli, vse je odprto, široko in prostorno.
Takoj začutim, da smo na kraju visokih vibraciji, kar pokažejo tudi meritve, ki jih opravi Peter z nihalom.
Pogled v nebo, kjer se zazreva v umetnino Jezusa Kristusa, ki opominja na vsakem koraku.
Raziskujeva prostor, čas in greva v notranjost gradu, kjer je še vedno čarobno, mogočno in nas vrača v preteklost, vendar…..če drugače pogledaš, so to RUŠEVINE. Izvem, da se dediči niso uspeli dogovoriti glede delitve premoženja in je posestvo začelo propadat.
RUŠEVINE, PROPADANJE STAREGA.
Manjka mi še nekaj, kar bi nakazalo nov začetek. Verjamem, da bo to IZVIR kamor sva namenjena.
Zagledava podvodno jamo, ki jo sestavlja izvir, eden najglobljih doslej raziskanih na svetu in drugi najgloblji kraški sifonski izvir v Evropi za izvirom Vaucluse v Provansi v Franciji. Blizu ustja votline, na 9 metrih globine, je postavljen kip Kristusa, ki je zaradi izjemne bistrosti vode in dna v sončnih dneh odlično viden.
Kljub vsej lepoti nisem doživela tega občutka, ki je drhtel v meni, da se porodi.
Zadnja destinacija slabih 20km oddaljeno mestece, kjer me vežejo spomini iz otroštva. SACILE, moja prva tekma v kajaku. Znotraj samega mesteca, pod mostovi, res idilična.
Parkirava in takoj naju povleče vstop v cerkev. Pa še ogrevana je bila. Prepustim se energiji prostora, ko se sprehodim znotraj cerkve in se nato usedem ob kipu Božanske matere.
Tedaj steče skozi mene:
Smo kot knjiga in včasih se veliko, ogromno časa izgubljamo po enem samem listu papirja. Krožimo kot znotraj labirinta med znanim in poznanim, večkrat in večkrat ujeti, vendar brez pravega občutka ujetosti.
Dokler, nekega dne, v nekem trenutku spoznaš, da je tega dovolj in OBRNEŠ LIST.
Pred teboj je nov, prazen, še nepopisan list. Ne veš kaj bo prinesel. Le predajaš se poti nepoznanega in neuhojenega. Tu ni nič kar bi lahko dalo občutek varnosti in domačnosti, vendar zaupaš.
In to je ZAČETEK NOVEGA. Je tvoja odločitev, ki jo lahko narediš v bilo katerem trenutku, z zaupanjem in odprtim srcem, da hodiš korak bliže k sebi.
Naj bo leto 2024, leto novega začetka!
0 Komentarjev