Odločitev je padla

KAKO PREMAGATI STRAH, KI OVIRA POT SPREMEMBAM IN PREŽIVETI

Odločitev je padla. Določili smo datum za vzpon na najvišji vrh Slovenije, da končno postanemo ”pravi” Slovenci in na to ljubo deželo pogledamo z vrha navzdol.

Prvotna misel je bila: ”To je kot rojevanje otrok. Načeloma vse ženske rodijo. Morda so včasih kakšni zapleti, pri glavnini pa gre za veliki, srečni dogodek. Prav tako se je na Triglav odpravilo že ogromno ljudi, od 100 žensk, do ljudi s fizičnimi težavami, starejših navdušencev,…cela paleta različnih karakterjev in entuziastov življenja, kamor se uvrščam tudi sama.

Še zadnji posveti glede opreme, izbire najugodnejše poti, rezervacija koče, ter nakup manjkajočih pripomočkov. No, med nakup zadnjega trenutka spada tudi nakup pohodniških čevljev in to dva dni pred odhodom. Ja, strinjam se, ni bila ravno modra odločitev, je pa imela pridih vijolične barve, saj so se čevlji dobro obnesli in opravili pohodniški krst.

ZA SVOJO ENERGIJO JE POTREBNO POSKRBETI ŠE PREDEN ZMANJKA ENERGIJE

Nahrbtniki so bili precej prenaloženi, zato je del predvidene opreme ostal na domači postelji, kjer je potekalo zadnje pakiranje. Še čelada, ja, ta bo kar kolesarska. Izkušeni planinci so nam predlagali, da imamo s seboj tudi vrečko bonbonov, Hariboo oz. nekaj podobnega in prav take smo kupili. Da ne pade sladkor oz. ko enkrat pade, je že prepozno.

Joj, pa moja kozmetika, gel za tuširanje, brisača, sicer mala, morda sem pričakovala hotel s tremi zvezdicami 😊. Ne, ni tuša na koči pod Triglavom, tudi WC je za počepnit, pa saj ta mi tudi najbolj ustreza.

KVALITETNE REŠITVE SE NAJDEJO IZVEN TEGA, KAR SMO SI MORDA MISLILI

Pohodniške palice zagotovo vsi poznamo in jih tudi večkrat uporabljamo. Naj tu izkoristim prostor o pravilni uporabi pohodniških palic. Da razbremeniš noge in hkrati ojačaš mišice rok, se palice premika tako, da jih vbadaš za seboj in ne predse. Ja, tudi zame je bilo nekaj novega.

Kar je pa najpomembnejše, je dobra družba. To je obvezna sestavina vsakega dobrega vzpona. Vsak po svoje poseben, vsak s svojimi izzivi, vendar kot celota, popolna celica.

Ekipa štirih, ta močan in poučen, radoživ entuziast, pozitivka in polna energije, ter zaljubljena v življenje.

Prvi dan smo vsi nasmejani in navdušeni nad potjo, razgledi, mirom in naravo prispeli do prve koče. Vendar ta ni bila naš cilj. Malo naprej, so nam zagotavljali mimoidoči, prispemo do naše koče. Takoj izza vogala se nam je res nasmehnil pogled ob pogledu koče, ki ni bila videti prav oddaljena. Razočaranje. Tudi ta ni bila naša koča.

Pot pod noge, kot bi šel na luno se je pot spremenila, travnato površino je zamenjalo kamenje. Še vedno nasmejani, smo eno zapeli in krenili naprej.

Entuziazem je počasi zapuščal naše razpoloženje, tudi dan je prešel v fazo poslavljanja in končno le zagledamo našo kočo. Ta zadnji vzpon, ki sicer res ni bil tako velik, vendar po celem dnevu prav odveč, je izčrpal še zanje moči.

Misli o večernem žuranju, so padle v vodo, mi pa direkt v posteljo.

Izbrali smo si svoj pograd in se ulegli v vlažne postelje. Drug za drugim so v sobo vstopali utrujeni pohodniki in kmalu nas je bilo nabito polno.

SONČNI VZHOD NA NAJVIŠJI TOČKI SLOVENIJE

”Sredi noči” me je prebudila budilka tistih najbolj zagretih, da ulovijo sončni vzhod. Tudi mi smo sanjali o sončnem vzhodu, a je ostalo le pri željah, ki smo jih prihranili za naslednji podvig.

Prišla je tudi naša ura, sledil je zajtrk in priprava na zadnji, glavni vzpon. Rokavice za oprijemanje zajle, varnostni pasovi, kolesarska čelada, haribo bonboni, še zadnja fotka in gremo.

KAJ NAREDITI, ČE SE ZNAJDEŠ V BREZIZHODNI SITUACIJI?

Že po par metrih vzpenjanja, zagledamo kako se dve osebi že vračata po poti navzdol. Pomislim: ta dva sta pa zgodnja. Moški se vrača prvi in ima nekam jezen pogled, ženska gre za njim, s sklonjeno glavo in občutkom, kot da je nekaj naredila narobe. Najbrž sta se obrnila, ker ni želele naprej.

Ni ravno najboljša spodbuda za začetek vzpona, vendar mi se ne damo. Vsaj še ne.

Premikamo se naprej, v navezi dva in dva. Vedno več nas je bilo, ki smo se po ozki poti pomikali proti vrhu. Klini, zajle, poln nahrbtnik, palice, toliko vsega je bilo. Lahko sem samo pomislila kakšno čudovito doživetje bi bilo, če ne bi bila tako obložena in bi se kot srnica ali gams na tej višini poskočno premikala navzgor.

In kar naenkrat pridemo do točke, ko SEM OBSTALA.

Ni bilo ne zajle, ne klinov, nič. Gola, ravna skala. Vsi avtomatski odzivniki se niso odzivali več. Telo je bilo nepremično. Ne korak naprej, ne korak nazaj.

Enostavno nisem videla več izhoda. Bila sem ujeta med dvema svetova.

Bili so trenutki PRAZNOSTI in je kar trajalo. Vendar brez panike, brez nekega strahu. 10, 15 minut sva zagotovo bila ujeta in nepremična na enem in istem mestu. Nato mi moja naveza ponudi možnost, da lahko vzpon zaključiva, se obrneva in greva nazaj.

Pa se mi hitro pokaže slika, kako je moški hodil pred ženo, s tisto jezo na obrazu, ona pa z občutkom krivde. Pa tudi, pot nazaj ni zgledala nič kaj bolj prijazna.

A znotraj mene se nekaj premakne, v glavi se mi prikaže kot nek zemljevid, ki mi kaže pot. Vsi mehanizmi se ponovno vklopijo, noge se premaknejo in pičim navzgor kot, da sploh nič ni bilo. Nobene ovire, nobenega strahu, povsem zanesljivo in odločno.

PREBOJ NA VIŠJIH NIVOJIH ZAVESTI

Zakaj ujeta med dvema svetovoma?

Ker, že prehojeno nima nobenega pozitivnega naboja več, korak naprej pa vzbuja strah pred neznanim in nepričakovanim.

V življenju se nam ponujajo različne poti in veliko je ovir, ki nas vodijo v skušnjavo, ki nam dajejo občutek, da nismo dovolj. Dovolj močni, dovolj pripravljeni, da ne zmoremo in takrat se nam zamegli um. Postanemo zmedeni in nesigurni sami vase.

Ko premagamo ”nepremagljivo” je zadovoljstvo veliko, veliko večje. Je trenutek, ki te bo zaznamoval in ostal zapisan v tebi. Je tisti PREBOJ, ki te bo opominjal skozi življenje, da zmoreš.

Pot do vrha ni imela več velikih zapletov. Le izmikanje množici ljudi, iskanju svojega kotička poti in lovljenje trenutkov krajše sproščenosti, ko si občudoval lepote narave v vsej svoji mogočnosti.

Koncentracija je bila še vedno na 100%, z odgovornostjo in spoštovanjem do najvišjega slovenskega vrha.

Ko sem prišla do vrha, sem objela mojo navezo in iz mene so se ulile solze. Solze olajšanja, solze zadovoljstva, solze razumevanja globin človeške duše.

KATARZA PO PREBOJU.

Zadovoljna, srečna in nasmejana.

Vzpon na Triglav mi je dal veliko več kot le pogled na Slovenijo z vrha navzdol. Spoznala sem sebe, svoje meje in svojo moč.

Vesela, da pri tem nisem bila sama in verjamem, da so se tudi soplezalci vrnili s polnimi srci in nepozabnimi trenutki.